znajo biti najbolj nadležni v deževnih mesecih. Večina jih ne izbira zelenjave, lotijo se vsega, kar jim pride pred usta. Pojavljajo se množično in v vrtu naredijo ogromno škode. Najpogosteje jih najdemo v:

• Solati
• Zelju, pa tudi v
• Paradižniku
• Krompirju in
• Korenju

Polži se prehranjujejo tudi z okrasnimi rastlinami in celo zelišči. Pred njimi niso varne dalije, salvije, še manj pa surfinije in tagetes.
 

Zatiranje polžev

Na tržišču je precej pripravkov, iz leta v leto več, ki uspešno zatirajo te mehkužce. Kuhinjska sol je najbolj osnovna, z njo si kar najhitreje pomagamo, če temu problemu nismo posvečali velike pozornosti. Za večino pripravkov je sicer značilno, da jih potrosimo okoli mest, kjer ne želimo njihove prisotnosti. V kolikor smo imeli v preteklosti z njimi težave, je najbolje, da pripravke potrosimo v začetku deževnega obdobja. Le na tak način lahko zagotovimo, da bo naš vrt ostal ohranjen in vrtnine zdrave. Pri izbiri pripravka za zatiranje polžev je potrebno biti pazljiv, da ne onesnažujemo okolja. Zato se izogibamo dragih ter strupenih kemijskih in uporabljamo organska gnojila.

Grizlice so ličinke metuljev in delajo škodo v poletnem in jesenskem času. Na listih opazimo velike luknje, ki jih grizlice izjedo. Škodo delajo največkrat v nočnem času, zato jih ne vidimo. Čez dan pa so skrite med listjem. Ker so zelene barve, jih ta varuje pred našimi pogledi. 
 

Zatiranje Grizlice

Če grizlico najdemo, jo lahko mehanično uničimo ali pa rastlino poškropimo s pripravkom Mospilan 20 SP ali Zolone Liquide ali Karate 2,5 WG.

Majski hrošč

Majski hrošč je pogost škodljivec na naših vrtovih. Največjo škodo delajo njegove ličinke - ogrci, ki zaradi prerazmnožitve občasno naredijo veliko škodo celo na travni ruši. Pri nas se pojavljata dve med seboj podobni vrsti - poljski in gozdni majski hrošč. Poljski majski hrošč je pogostejši in malo večji od gozdnega. Razvoj majskega hrošča poteka tri leta, četrto leto pa po prezimitvi v tleh odrasli hrošči koncem aprila ali v začetku maja zlezejo iz tal in objedajo listje gozdnih in sadnih dreves. 

Samice odlagajo jajčeca najraje na sončne zapleveljene travnike. V tla odloži več jajčnih legel, skupaj do 80 jajčec. Po 4 do 6 tednih se izležejo ličinke - ogrci, ki v tem letu ne naredijo opazne škode in prezimijo po prvi levitvi v septembru. Ogrci so bele do 65 mm velike ličinke z rjavo glavo in tremi pari oprsnih nog. Telo je upognjeno v obliki črke "C" in na koncu odebeljeno. V drugem letu se sredi aprila ogrci začno požrešno hraniti, hitro rastejo in naredijo ogromno škodo. Škoda se močno poveča po drugi levitvi v juniju, ko se ogrci tretjega stadija požrešno hranijo do jeseni, ko se spet umaknejo globlje v zemljo prezimovat. Ogrci se premikajo za svežo hrano vodoravno po tleh tudi do metra na dan, s čimer povzročajo veliko škodo na rastlinah. 

Aprila tretje leto nadaljujejo z objedanjem vendar nekoliko manj požrešno in takrat škode niso tako opazne. Koncem junija ali v juliju se zabubijo in po dveh mesecih se izvalijo hrošči, ki ne zapustijo zemlje, temveč prezimijo do pomladi.
 

Zatiranje majskega hrošča

Za trato so nevarne samo ličinke, ogrci. Najbolj požrešni so ogrci drugo in tretje leto razvoja. Ti se hranijo s koreninami trav, kar se na zunaj kaže kot posledica suše. Trave rumenijo in venijo, pri hoji pa čutimo gobasto strukturo tal. Ogrci majskega hrošča so veliki škodljivci na tratah, posebno na slabših, manj pogosto košenih in gnojenih površinah. Če ugotovimo, da nam dela škodo majski hrošč, je najprej potrebno začeti z bolj intenzivno oskrbo trate. Trato vsaj tri do štiri krat letno pognojimo s specialnim gnojilom za vse vrste trav vsaj dvakrat letno pa jo prezračimo in dodamo kremenove peske. Pomembna je tudi redna košnja. Ko bomo začeli z bolj intenzivno nego trate, bodo ogrci povzročali škodo še toliko časa, da se bo trata lepo zgostila. Majski hrošči namreč ponavadi na gosto, lepo razraščeno travo ne odlagajo več jajčec. Če so ogrci le preveč razmnožili, pa za zatiranje uporabimo posebno sredstvo,ki ga dobimo v kmetijski lekarni. Lahko uporabimo insekticide z imidaklopridom.

Bramorji so majhna družina kobilic. Vanjo uvrščamo okoli 60 opisanih vrst, ki so vse prilagojene za kopanje pod zemljo. Prehranjujejo se z deževniki in drugimi organizmi, ki živijo v zemlji ter s koreninicami rastlin. Kljub majhnemu številu vrst so bramorji, ki živijo v bližini človeka (npr. na obdelanih površinah), splošno prepoznani kot škodljivci, saj lahko ob pomanjkanju nevretenčarskega plena napadajo tudi kulturne rastline. Živijo v sistemu podzemnih rovov, ki si jih z močnimi sprednjimi nogami izkopljejo pod zemljo. Posamezni rovi so široki po nekaj centimetrov, končujejo pa se s kamricami, namenjenimi odlaganju jajčec. Te so približno velikosti teniških žogic. Omrežje rovov, ki jih utrdijo z rastlinskim materialom, poteka tik pod površjem, od njega pa se navzdol odcepljajo navpični rovi, ki so lahko globoki do nekaj metrov.

Z rahljanjem obdelovalne zemlje ustvarja človek bramorjem zelo ustrezen življenjski prostor. Kadar se ti v njej preveč razmnožijo, pričnejo obžirati tudi rastlinske gomolje, korenine in poganjke, zaradi česar velja na primer navadni bramor za škodljivca.
 

Zatiranje bramorja

Zatiramo jih zgodaj poleti z uničenjem gnezd, ki jih izkopljemo na gredah, pognojenih s hlevskim gnojem. Odraslim bramorjem nastavljamo lončke, ki so do roba zakopani v tla in vanje padajo med nočnimi pohodi. Lahko jim v rove vlijemo milnico in jih s tem prisilimo, da pridejo na površje. Nato jih ročno poberemo. 

Obstaja še en način, ki pa ni najbolj ekološko primeren. V njihove rove, ki so tik pod površjem, lahko zlijemo malo jedilnega olja, pomešanega z vodo. V juniju se iz jajčec izleže naraščaj (približno 200 - 300 na enega bramorja ). Najdemo ga, če sledimo rovu. Pokapljamo ga z jedilnim oljem, nakar zalijemo gnezda z vodo. Pozorno opazovanje vrta in okopavanje pri zatiranju bramorja precej pomaga, da se ne razmnoži preveč. 

Med naravnimi sovražniki se z bramorji rad posladka škorec, če imate na vrtu krta pa je v tem primeru tudi on zelo koristna žival.