Permakultura je zavestno načrtovanje in ohranjanje optimalno donosnih kmetijskih ekosistemov, ki imajo značilnosti naravnih ekosistemov, tako glede raznolikosti in uravnoteženosti, kot tudi prožnosti. Gre za harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki ljudem nudi hrano, energijo, zaščito ter uspešno zadovoljuje tako njihove materialne kot tudi nematerialne potrebe.

Besedo »permakultura« sta sredi sedemdesetih sestavila Avstralca Bill Mollison in David Holmgren iz besed permanenta agrikultura ali permanentna kultura. Permakulturo lahko opišemo kot etični sistem načrtovanja primeren za proizvodnjo prehrane, izrabe prostora ter gradnjo prebivališč. V njej se prepletajo ekologija, pokrajina, organsko kmetijstvo, arhitektura in agrogozdarstvo. Poudarek ni na teh posameznih elementih, temveč na povezavah med njimi, pri čemer se doseže sinergijski učinek. Permakultura sloni na pozornem in preudarnem opazovanju narave in naravnih sistemov ter prepoznavanju univerzalnih vzorcev in principov z vključevanjem le-teh v naše okoliščine.

V začetku je šlo za vedo o trajnostnem kmetovanju, ki pa se je z leti razširila tudi na druga področja človeškega življenja kot npr.: Izdelava ekosistema, gradnja bivališč, energetika, ekonomija in medčloveški odnosi. Permakultura povezuje in sicer: arhitekturo z biologijo; poljedelstvo z gozdarstvom; gozdarstvo z živinorejo.

Načela permakulture so: dolgoročnost, učinkovitost, polikultura, celotnost, obnovljivi energetski viri, mnogonamenskost, skrb za zemljo, skrb za človeka, delitev presežkov, usmerjenost za rešitve, recikliranje in človeku v mestu približati pridelovanje hrane.

Osnovno vodilo permakulture je, da opazujemo dogajanja v naravi in poskušamo dognanja, pridobljena z opazovanjem, prenesti v človekovo okolje. Naravni ekosistemi so trajnostni in če razumemo kako delujejo, lahko trajnost prenesemo v naše življenje. V naravi se ob najmanjši porabi energije proizvede največ. Prenos tega dognanja v naše razmere se glasi: z najmanj dela dobimo največ.

Etična načela permakulture so strnjena v tri misli: skrb za Zemljo, skrb za človeka in pravični delež za vsakogar.

Povezave:

http://www.zelenimedij.si/aktualno/agro

http://www.zdravlja.com/permakultura/

Objava izraža mnenja avtorja vsebine, pri čemer zemlja.si ne odgovarja za točnost podatkov.

Biodinamiko uvrščamo med ekološke načine pridelovanja. Je najbolj učinkovita in najbolj zahtevna metoda ekološke pridelave, ki temelji na doslednem upoštevanju načel ravnovesja v naravi. V biodinamiki se dela opravijo v skladu z ustreznimi kozmičnimi energijami, ki nam jih posreduje Luna. Z delom ob ugodnih dneh glede na del rastline (list, plod, korenina, cvet) se omogoča še boljši razvoj rastline in zmanjša potreba po zaščitnih sredstvih.

Pri biodinamičnem kmetovanju se uporabljajo biodinamični pripravki, ki jih izdelujejo iz zdravilnih zelišč (kamilica, kopriva, regrat …) in mineralov, s katerimi krepimo rastline in zmanjšujemo pojav bolezni in škodljivcev. Ločimo kompostne pripravke, pripravke za škropljenje in druga sredstva ter pripravke.

 Uporabljajo se le ekološko in biodinamično pridelana semena in sadike. Dosledno se upošteva kolobarjenje in uporablja se le zrel kompost. V biodinamiki se ne uporablja gensko spremenjenih organizmov, razkuženih semen, umetnih gnojil, pesticidov in drugih kemičnih sredstev. 

Biodinamika je gospodarjenje z naravo pri obdelavi zemlje, vzgoji rastlin in živali tako, da pridobimo najkakovostnejšo hrano za prehrano človeka in istočasno skrbimo za ohranjanje zdrave plodne zemlje.

 Temelje biodinamične metode pridelovanja na kmetijah je postavil Rudolf Steiner na znamenitem Poljedeljskem tečaju leta 1924. Predstavil je povezavo med materialnim in živim principom, ki se odraža v sistemu življenja na zemlji. Razlagal je, da je zaradi usihanja življenjskih moči zemlje le-te potrebno okrepiti, ker le zdrava plodna zemlja daje zdrave rastline. Priporočil je uporabo posebnih pripravkov in ravnanje po kozmičnih ritmih od setve do spravila pridelkov, da bi rastline razvile sposobnost sprejemanja kozmičnih energij in tako zopet dobile vitalnost. Steinerjeve modrosti biodinamike je nadaljevala Maria Thun, ki je z natančnim opazovanjem in beleženjem prišla do številnih ugotovitev in jih tudi znanstveno utemeljila in knjižno predstavila.  

Povezave:

http://www.ajdagorenjska.si/index.php?option=com_content&view=article&id=12&Itemid=14

http://ekoci.si/?p=701

http://permakulturabf.blogspot.si/2012/05/17/permakulturna-nacela/