Zemlja.si
Sončna tržnica Analiza tal
Gnojenje kmetijskih rastlin opravimo vedno glede na rezultate kemične analize tal. Vzorce zemlje jemljemo z njive do globine 30 cm, na travnatih površinah pa do globine 6 cm, oziroma v globini razvijanja korenin. Iz površine njive ali travnika ne vzamemo enega vzorca, temveč povprečen vzorec zemlje, kar pomeni, da vzamemo vzorce s celotne površine (približno dvajset vzorcev). Saj hranila v tleh niso enakomerno razporejena. Vzorce ne jemljemo z roba površin, ampak bolj z notranjosti njive ali travne površine. Jemljemo jih po spravilu pridelka, ter pred gnojenjem. Vzorce zemlje jemljemo s sondami, in pakiramo v plastične vrečke ter označimo (kraj, ime lastnika zemljišča, številko in ime parcele, ter globino odvzema) in odnesemo v laboratorij. Iz rezultatov analize tal razberemo pH vrednost, količino fosforja, kalija in potrebo po apnenju. Na zahtevo se lahko določijo še bor, magnezij, mangan in humus. Rezultati analize pogojujejo dognojevanje tal, glede na manjkajoče vrednosti hranil, ter na potrebe kmetijske rastline, ki jo bomo gojili.
Gnojenje travnatih površin
Ponavadi travnate površine kosimo trikrat letno, prvič v drugi polovici maja, drugič julija in tretjič konec avgusta oziroma v začetku septembra. Izjemoma manj v višjih legah, kjer se kosi enkrat do dvakrat oziroma se travinje uporabljajo za pašo. Največjo vlogo pri gnojenju travnate površine ima fosfor, ki se v tleh kopiči v 6 cm plasti tal, tako de se tla s fosfati hitro obogatijo. Fosfor pospešuje rast in razvoj metulnic.
Če hočemo obilen pridelek, poskrbimo za primerno količino kalija. Če kosimo enkrat do dvakrat letno, gnojimo travnate površine le s fosforjem in kalijem (PK), v primeru da kosimo večkrat pa dodamo tudi dušik (N) oziroma NPK. Dušik je izredno pomemben za pašnike, saj se ti letno popasejo več kot štiri krat.
S hlevskim gnojem travnatih površin praviloma ne gnojimo, saj pod travno rušo goste korenine tvorijo dovolj humusa. Lahko pa gnojimo občasno z gnojnico, saj to doprinese 90% gnojilne vrednosti v primerjavi z N mineralnimi gnojili.
Če hočemo obilen pridelek, poskrbimo za primerno količino kalija. Če kosimo enkrat do dvakrat letno, gnojimo travnate površine le s fosforjem in kalijem (PK), v primeru da kosimo večkrat pa dodamo tudi dušik (N) oziroma NPK. Dušik je izredno pomemben za pašnike, saj se ti letno popasejo več kot štiri krat.
S hlevskim gnojem travnatih površin praviloma ne gnojimo, saj pod travno rušo goste korenine tvorijo dovolj humusa. Lahko pa gnojimo občasno z gnojnico, saj to doprinese 90% gnojilne vrednosti v primerjavi z N mineralnimi gnojili.
Če kosimo enkrat gnojimo z:
| P2O5 | 25-40kg/ha |
| K2O | 40-70kg/ha |
Če po nekaj letih gnojenja s PK travinje slabo rastejo, gnojimo z NPK in ne samo s PK, s tem da dodamo N 30-40kg/ha.
Ob dvojni košnji letno gnojimo z:
| P2O5 | 50-70kg/ha |
| K2O | 100-160kg/ha |
| N | 40-50kg/ha |
V primeru, da kosimo trikrat gnojimo z:
| P2O5 | 60-80kg/ha | |
| K2O | 120-200kg/ha | |
| N | 40-50kg/ha | prvo in drugo gnojenje |
| N | 20-40kg/ha | tretje gnojenje |
Pašnike gnojimo z NPK v razmerju 20:10:10 ali 13:10:12 oziroma 15:15:15 in z gnojevko. Travnate površine gnojimo od spomladi do avgusta oziroma septembra.
Gnojenje poljščin
Pri gnojenju poljščin upoštevamo tudi prejšnje posevke in gnojenje. Žita praviloma ne gnojimo s hlevskim gnojem, saj potrebujejo uležano zemljo in ne zrahljane, kar dosežemo z gnojenjem s hlevskim gnojem. Zato vsa žita gnojimo predvsem z mineralnimi gnojili.Če je pridelek zrnja 4-5t/ha gnojimo z:
| P2O5 | 60-70kg/ha | vsa žita |
| K2O | 70-90kg/ha | vsa žita |
| N | 60-100kg/ha | pšenica, ozimni rž in oves |
| N | 60-80kg/ha | ozimni ječmen |
| N | 50-80kg/ha | jari ječmen, jara pšenica |
Z dušikom gnojimo vsaj v dveh do treh obrokih, saj enkratni odmerek dušika omogoči da posevek poleže, ter da se N hitreje spira (recimo odmerek 70kgN/ha delimo na 40+30kgN/ha, oziroma odmerek 100kgN/ha na 40+30+30kgN/ha). Žita prvi gnojimo spomladi ob začetku rasti, drugič ob kolenčenju, tretjič tik pred klasenjem.
Pred setvijo okopavin (koruza, krompir…) tla pognojimo z 20-30t hlevskega gnoja/ha.
Koruzo z pridelkom 4,5-6t/ha gnojimo z:
| P2O5 | 40-50kg/ha | |
| K2O | 40-50kg/ha | |
| N | 30-70kg/ha | za zrnje |
| N | 50-60kg/ha | za silažo |
Krompir gnojimo jeseni z 20t hlevskega gnoja/ha, ter z:
| P2O5 | 70-100kg/ha | |
| K2O | 120-200kg/ha | |
| N | 100-140kg/ha | zgodnji krompir (v enem delu) |
| N | 80-160kg/ha | pozni krompir (v dveh delih) |
Oljnice dobro izkoriščajo hlevski gnoj, in gnojevko, ki je dodamo 25t/ha. Poleg organskega gnojenja dodamo še 120-170kgN/ha v mineralni obliki, lahko kot NPK. Oljne ogrščice do zime z N praviloma ne gnojimo, ampak od spomladi naprej. Ob začetku rasti gnojimo z 70-110kgN/ha do cvetenja pa še z 20-50kgN/ha.
Hmelj pognojimo z 20t hlevskega gnoja/ha letno ali vsako drugo leto z 40t hlevskega gnoja/ha. Dodamo pa še 50kg P2O5/ha in 100kg K2O/ha, ter NPK v razmerju 7:20:30 ali 8:26:26 ali 5:15:25. med rastjo v treh delih dodamo še skupno 180-200kgN/ha, praviloma maja, junija in julija.
Gnojenje pri ekološki pridelavi
Za ekološko kmetijstvo je zelo pomemben kolobar in ohranjanje ter preprečevanje rodnosti tal. Ne smemo uporabljati topnih mineralnih gnojil, saj ekološko kmetijstvo temelji predvsem na osnovi gnojenja z organsko snovjo, kot so hlevski gnoj, gnojevka in gnojnica.
Gnojenje pri integrirani pridelavi
Prednost ima organsko gnojenje pred mineralnim. Z dušikom gnojimo na osnovi analize Nmin, pri tem pa te vrednosti ne smemo preseči. Ne gnojimo z kompostom iz mulja čistilnih naprav. Uporabljamo samo dovoljena gnojila (humus, gnoj). Dovoljeno je gnojenje s P, K in Mg vendar ne pretiravamo. Gnojenje z dodatnim N omejimo na minimum, izbiramo počasi delujoča gnojila - večje vrednosti pa porazdelimo na več obrokov.
Zelenjadnice moramo preskrbeti s primerno količino glavnih hranil ali makrohranil (dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij, žveplo) in tudi z zadostno količino mikrohranil (bor, železo, cink, baker, mangan, molibden). Po drugi strani pa zelenjadnice ne prenašajo presežkov posamičnih hranil, ki so pogosto razlog za manjši sprejem posameznih hranil zaradi njihovega nasprotnega (antagonističnega) delovanja.
Kemična gnojila (soli) so zelo hitro topna, zato jih korenine lahko sprejmejo zelo hitro in brez težav. V kolikor uporabljamo le ta način gnojenja nimajo rastline možnosti izbire – sprejmejo kar jim je bolj dostopno. Prav tako lahko gnojimo preobilno. V listih se zato lahko zbira odvečna dušikova sol (luksuzna poraba). Lahko se spremeni osmotski tlak zaradi neravnovesij v bilanci soli ter s tem kroženje mineralov po rastlini (vdor vode v rastlinska tkiva). Organsko gnojenje v nasprotju deluje skladno z življenjem tal. Hranilne snovi se topijo počasi, po potrebi in so na razpolago rastlinam. Tako se lažje doseže enakomerna prehrana rastline z zdravo mešano hrano. Presežne hranilne snovi obdržijo mikroorganizmi in se zato tudi ne izpirajo tako hitro kot hitro topne kemične soli.
Dušik (N) je osnovni gradnik rastlinskih tkiv, potreben za oblikovanje beljakovinskih spojin, pomembnih za življenje - rast in razvoj, višino pridelka, kakovost. Pomanjkanje dušika se kaže v počasnejši rasti, manjših pridelkih, svetlo rumeni barvi listov. Presežki dušika pa v izjemno bujni rasti, temno zeleni barvi listov, zakasnelem dozorevanju, večji občutljivosti na bolezni in škodljivce, slabši čvrstosti, slabšem skladiščenju, prisotnosti nitratov, nitritov in oksalatov.
Fosfor (P) sodeluje pri izgradnji aminokislin, rastlinam mora biti ves čas na razpolago, pospešuje rast koreninskega sistema. V oskrbovanih humusnih tleh je fosforjevih spojin navadno dovolj. Pomanjkanje fosforja se kaže kot slabša rasti zakasnjeno cvetenje in zorenje ter razbarvanje listov v rjavo-vijoličasto. Ker se v tleh slabo premešča v globino (2 cm letno), je potrebno ob pomanjkanju dodati fosfor po vsej globini ornice in ne le površinsko. Preobilno gnojenje s fosforjem povzroči motnje v presnovi rastlin in s tem v rasti.
Kalij (K) ima pomembno vlogo pri izgradnji in transportu škroba, sladkorjev, celuloze in drugih vmesnih produktov ter je odgovoren je za izgradnjo čvrstih celičnih struktur in poveča odpornost na nizke in visoke temperature, zmanjša občutljivost za bolezni in škodljivce ter izboljša skladiščne sposobnosti zelenjadnic. Pomemben je zlasti za rastline, ki zahtevajo veliko svetlobe npr. paradižnik in druge plodovke, korenovke ter take, ki skladiščijo veliko sladkorjev in škroba (pesa in krompir).
Pri pomanjkanju je poleg slabše rasti glavni znak rjavenje listnih robov, zvijanje in propad listov, rastline so občutljivejše na nizke temperature,...
Kalcij (Ca) zagotavlja uravnotežen razvoj mladih rastlinskih tkiv in je osnovni gradnik rastlinskih membran in celičnih sten ter sodeluje pri izmenjavi ionov v tleh. Vse rastline z velikim deležem listov so veliki porabniki kalcija (solatnice, kapusnice).
Pomanjkanje se najprej pokaže na mlajših delih rastlin, listi obledijo, se zvijejo, pojavijo se nekrotične pege v medžilnem prostoru, motena je rast korenin,... Na solatnicah in kapusnicah se pokaže kot rjavenje listnih robov, pri plodovkah pa kot trohnenje na muhi plodov. Ker se kalcij v humidnejših razmerah (veliko padavin, namakanje) precej izpira (podobno kot dušik), je zaželeno redno dodajanje kalcija (300 – 500 kg/ha CaO letno).
Magnezij (Mg) odločilno sodeluje pri oblikovanju pri tvorbi listnega zelenila – klorofila. Pomanjkanje se pokaže v razbarvanju medžilnega prostora od listnega roba proti notranjosti listov. Magnezij dodajamo skupaj z NPK gnojili, patent kalijem ali dodatno z dolomitno moko, kizeritom, magnezitom, grenko soljo (magnezijev sulfat) ali s posebnimi foliarnimi gnojili z magnezijem.
Žveplo (S) je neobhodno pri encimskih reakcijah in tvorbi esencialnih aminokislin in beljakovin, poveča odpornost na mraz, pospešuje tvorbo klorofila, spojin z žveplom (sulfidi, sulforafan) v križnicah in čebulnicah,… Pomanjkanje se odraža kot slabša rast in svetlenje listov – na mlajših listih. Žveplo je lahko običajna sestavina NPK gnojil zaradi prisotnosti v K in Mg sulfatu, foliarno dodajanje npr. elemetarnega žvepla lahko prav tako omili pomanjkanje in zagotovi kakovost pridelave.
Kemična gnojila (soli) so zelo hitro topna, zato jih korenine lahko sprejmejo zelo hitro in brez težav. V kolikor uporabljamo le ta način gnojenja nimajo rastline možnosti izbire – sprejmejo kar jim je bolj dostopno. Prav tako lahko gnojimo preobilno. V listih se zato lahko zbira odvečna dušikova sol (luksuzna poraba). Lahko se spremeni osmotski tlak zaradi neravnovesij v bilanci soli ter s tem kroženje mineralov po rastlini (vdor vode v rastlinska tkiva). Organsko gnojenje v nasprotju deluje skladno z življenjem tal. Hranilne snovi se topijo počasi, po potrebi in so na razpolago rastlinam. Tako se lažje doseže enakomerna prehrana rastline z zdravo mešano hrano. Presežne hranilne snovi obdržijo mikroorganizmi in se zato tudi ne izpirajo tako hitro kot hitro topne kemične soli.
Dušik (N) je osnovni gradnik rastlinskih tkiv, potreben za oblikovanje beljakovinskih spojin, pomembnih za življenje - rast in razvoj, višino pridelka, kakovost. Pomanjkanje dušika se kaže v počasnejši rasti, manjših pridelkih, svetlo rumeni barvi listov. Presežki dušika pa v izjemno bujni rasti, temno zeleni barvi listov, zakasnelem dozorevanju, večji občutljivosti na bolezni in škodljivce, slabši čvrstosti, slabšem skladiščenju, prisotnosti nitratov, nitritov in oksalatov.
Fosfor (P) sodeluje pri izgradnji aminokislin, rastlinam mora biti ves čas na razpolago, pospešuje rast koreninskega sistema. V oskrbovanih humusnih tleh je fosforjevih spojin navadno dovolj. Pomanjkanje fosforja se kaže kot slabša rasti zakasnjeno cvetenje in zorenje ter razbarvanje listov v rjavo-vijoličasto. Ker se v tleh slabo premešča v globino (2 cm letno), je potrebno ob pomanjkanju dodati fosfor po vsej globini ornice in ne le površinsko. Preobilno gnojenje s fosforjem povzroči motnje v presnovi rastlin in s tem v rasti.
Kalij (K) ima pomembno vlogo pri izgradnji in transportu škroba, sladkorjev, celuloze in drugih vmesnih produktov ter je odgovoren je za izgradnjo čvrstih celičnih struktur in poveča odpornost na nizke in visoke temperature, zmanjša občutljivost za bolezni in škodljivce ter izboljša skladiščne sposobnosti zelenjadnic. Pomemben je zlasti za rastline, ki zahtevajo veliko svetlobe npr. paradižnik in druge plodovke, korenovke ter take, ki skladiščijo veliko sladkorjev in škroba (pesa in krompir).
Pri pomanjkanju je poleg slabše rasti glavni znak rjavenje listnih robov, zvijanje in propad listov, rastline so občutljivejše na nizke temperature,...
Kalcij (Ca) zagotavlja uravnotežen razvoj mladih rastlinskih tkiv in je osnovni gradnik rastlinskih membran in celičnih sten ter sodeluje pri izmenjavi ionov v tleh. Vse rastline z velikim deležem listov so veliki porabniki kalcija (solatnice, kapusnice).
Pomanjkanje se najprej pokaže na mlajših delih rastlin, listi obledijo, se zvijejo, pojavijo se nekrotične pege v medžilnem prostoru, motena je rast korenin,... Na solatnicah in kapusnicah se pokaže kot rjavenje listnih robov, pri plodovkah pa kot trohnenje na muhi plodov. Ker se kalcij v humidnejših razmerah (veliko padavin, namakanje) precej izpira (podobno kot dušik), je zaželeno redno dodajanje kalcija (300 – 500 kg/ha CaO letno).
Magnezij (Mg) odločilno sodeluje pri oblikovanju pri tvorbi listnega zelenila – klorofila. Pomanjkanje se pokaže v razbarvanju medžilnega prostora od listnega roba proti notranjosti listov. Magnezij dodajamo skupaj z NPK gnojili, patent kalijem ali dodatno z dolomitno moko, kizeritom, magnezitom, grenko soljo (magnezijev sulfat) ali s posebnimi foliarnimi gnojili z magnezijem.
Žveplo (S) je neobhodno pri encimskih reakcijah in tvorbi esencialnih aminokislin in beljakovin, poveča odpornost na mraz, pospešuje tvorbo klorofila, spojin z žveplom (sulfidi, sulforafan) v križnicah in čebulnicah,… Pomanjkanje se odraža kot slabša rast in svetlenje listov – na mlajših listih. Žveplo je lahko običajna sestavina NPK gnojil zaradi prisotnosti v K in Mg sulfatu, foliarno dodajanje npr. elemetarnega žvepla lahko prav tako omili pomanjkanje in zagotovi kakovost pridelave.
Osveščeni potrošniki vse več razmišljamo tudi o načinih pridelave zelenjave in njenem poreklu. Zelenjava pridelana v Sloveniji ima prednost glede svežosti in večje notranje vrednosti v primerjavi z zelenjavo, ki je že dalj časa v transportu in pogosto neprimerno skladiščena. Glede načinov pridelave pa ima prednost ekološko pridelana zelenjava pred integrirano in ta pred konvencionalno pridelano zelenjavo.Ekološka pridelava zelenjave na prostem in v zaščitenih prostorih brez uporabe lahko topnih hranil in kemičnih sredstev za varstvo rastlin ima številne omejitve, ki omejujejo pridelek in je iz tega razloga podprto z višjimi državnimi subvencijami. Dosega manjši pridelek in višji cenovni/kakovostni razred. Temelji ekološkega zelenjadarstva so kolobarjenje, obogatitev tal z organsko snovjo, priprava komposta, uporaba zastirk namesto herbicidov, izkoriščanje vpliva rastlin na sosednje rastline (združena setev), uporaba biotičnih in biotehniških postopkov v varstvu rastlin, izbor odpornejših sort,... Ekološko kmetijstvo upošteva ravnovesje v celotnem ekosistemu, ga pomaga ohranjati in neposredno tudi zmanjšuje onesnaževanje okolja zaradi kmetijstva saj ne vnaša sintetičnih pesticidov, lahko topnih mineralnih gnojil, ni preobremenitve površin z živalmi in njihovimi izločki.
Integrirano pridelovanje zelenjave prav tako vključuje vse preventivne ukrepe za zmanjšanje nevarnosti pojava bolezni ali škodljivcev (zlasti kolobarjenje), usklajeno prehrano na podlagi analiz, uporabo manj strupenih sredstev za varstvo rastlin s krajšo karenco na podlagi prepoznavanja bolezni, škodljivcev in po preseganju pragov škodljivosti, uporabi biotičnih načinov varstva ter tako zagotavlja potrošnikom zelenjavo, kjer prav tako niso presežene dovoljene vrednosti ostankov pesticidov in drugih zdravju škodljivih snovi. (Bavec, 1999). Integrirana pridelava mora upoštevati določila Pravilnika o integrirani pridelavi zelenjave (UL, RS, št.63/02)
