VARSTVO RASTLIN V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Preventivno varstvo rastlin

Varstvo rastlin v ekološkem kmetovanju je več kot le to, da opustimo uporabo kemično-sintetičnih pripravkov. Da bi rastline pred povzročitelji bolezni obvarovali brez običajnih kemičnih sredstev, moramo dobro opazovati celoten sistem z raznolikimi medsebojnimi vplivi med rastlino, rastiščem in podnebjem. Če je kmet dobro izbral vse ukrepe gojenja, kot so izbira rastišča, sorte, obdelava tal, kolobar in gnojenje, bo s tem spodbujal zdravje in odpornost rastlin proti škodljivcem. 
Škodljivcev in plevela ne smemo iztrebiti, ampak le zadržati na ravni, ki jo še lahko sprejmemo. Vsaka bolezen, škodljivec ali plevel ne vpliva na količino ali kakovost pridelka, zato zatiranje ni vedno potrebno.
 

Biotično uravnavanje pojavljanja škodljivcev

Kljub upoštevanju prej omenjenih načel lahko v določenih letih pride do precejšnje škode zaradi bolezni in škodljivcev. V takih primerih lahko po sredstvih za varstvo rastlin poseže tudi ekološka kmetija. Vendar pa so to naravni, delno tudi doma pripravljeni pripravki, kot so različne rastlinske brozge, fermentirani rastlinski izvlečki (t.i. »rastlinske gnojnice«), npr. pripravki iz kopriv, gabeza, indijskega drevesa 'neem' ali piretra, ki po svojem delovanju niso primerljivi s kemičnimi sredstvi. Pri škodljivcih, kot so žuželke, poleg pripravkov uporabljamo tudi koristne živali - naravne sovražnike škodljivca. Uporabimo lahko zelo učinkovite najezdnike, ki zajedajo jajčeca določenih vrst vešč, kot je npr. prosena (koruzna) vešča. Tudi v tem primeru pa ne načrtujemo stoodstotnega uspeha zatiranja.
 

Mehanično uravnavanje plevela

Za varstvo rastlin je zelo pomembno tudi zatiranje plevela. Vzroke za visoko zapleveljenost z nekaterimi pleveli gre pogosto iskati v napačnem gospodarjenju, zato je pomembno preprečiti vzroke, namesto da bi se bojevali s simptomi. Zato velja, da moramo množično zapleveljenost preprečiti še posebej s premišljenim kolobarjem v povezavi s skrbno izbrano obdelavo tal. 
V ekološkem kmetovanju ni namen to, da ustvarimo območja brez plevela, na katerih raste le zasejana kultura. Zapleveljenost je potrebno zadržati na ravni, ki ne povzroča prekomernih vplivov na gojene rastline in ne ovira ukrepov obdelave in spravila. Zato namesto o zatiranju plevela raje govorimo o uravnavanju zapleveljenosti. Poleg s preventivnimi ukrepi zapleveljenost praviloma uravnavamo mehanično s česalom (posebna vrsta brane), okopalnikom, mehaničnimi krtačami in v nekaterih primerih tudi z napravami za ožiganje plevela.

OSNOVNA NAČELA EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA

Sodoben celostni koncept

Ekološko kmetijstvo se je na osnovi biološkega razumevanja medsebojnih povezav v kmetijstvu razvilo v celosten koncept kmetijskega gospodarjenja, ki si v sozvočju z naravo prizadeva za čim bolj sklenjen krogotok snovi in energije na kmetiji oziroma posestvu. Ekološki kmet zato prednostno izbira takšne ukrepe, s katerimi bo dosegel kar najboljšo pridelovalno zmožnost kmetije kot celote.
 

Skrb za rodovitnost tal

Ekološki kmet ohranja in izboljšuje naravno zasnovano rodovitnost tal z uporabo gnojil s kmetije, pridelavo vmesnih posevkov, njivske krme in metuljnic ter s širokim kolobarjem. Poleg tega prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti s tem, da ne uporablja kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin (pesticidov), da gnoji v skladu s potrebami rastlin in da prideluje krmne rastline v široko zastavljenem kolobarju. Tako krepi tudi procese samouravnavanja v ekosistemu. Ohranja oziroma varuje pa tudi omejene ali neobnovljive naravne vire, kot so voda, zrak, tla in energija.
 

Živalim ustrezna reja

Temelji ekološke reje živali so prežeti s pozornostjo in spoštovanjem do živih bitij. Ekološki kmet mora poznati značilne potrebe živalskih vrst in jih skuša upoštevati v kar največji možni meri. To na primer pomeni, da živali ne redi na v celoti rešetkasti podlagi brez nastila, da pujski ne bivajo v utesnjenih in pretemnih prostorih, da kokoši niso stisnjene v kletke, da imajo živali možnost rednega izhoda na prosto... Živali dobivajo le krmo, ki ustreza posamezni vrsti in ki je brez sintetičnih snovi za pospeševanje prireje ter brez antibiotikov. Prevoz živih živali je omejen le na nekaj ur. Da ekološka kmetija zagotovi lastno osnovo krme in da preprečimo pretirano gnojenje (pregnojevanje) kmetijskih površin, je reja živali je povezana s kmetijskimi površinami na kmetiji: redimo lahko največ 1,7 enot (glav velike živine – GVŽ) na hektar kmetijske površine, krma za živali pa mora izvirati pretežno z lastne kmetije.
 

Brez gensko spremenjenih organizmov (GSO)

Uporabo gensko spremenjenih organizmov v ekološkem kmetijstvu prepovedujejo tako zakonodaja kot standardi združenj.
 

Zdrava živila

Eden glavnih ciljev ekološkega kmetijstva je, da s pomočjo ekološke pridelave kot tudi s pazljivo predelavo živil, ki ohranja njihovo prehransko vrednost, proizvaja zdrava, visoko kakovostna živila za človeško prehrano.

NADZOR V EKOLOŠKEM KMETIJSTVU

Nadzor in potrjevanje

Vsak, ki prideluje oziroma predeluje ekoživila in jih kot taka tudi označuje, se mora prijaviti pri pooblaščeni organizaciji. To zahteva in ureja splošno veljavna zakonodaja Evropske unije (posebna uredba za ekološko kmetijstvo in živila) kot tudi slovenska zakonodaja (zakon o kmetijstvu ter Pravilnik o pridelavi in predelavi ekoloških pridelkov in živil iz l. 2001).
V Sloveniji sta trenutno (marec 2005) dve taki organizaciji, ki jima je pooblastilo za nadzor ekokmetovanja dalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Stroške nadzora plača pridelovalec oziroma predelovalec. Nadzorna organizacija na vsakem obratu (kmetija, predelovani obrat, uvoznik…) najmanj enkrat letno opravi natančen pregled dela in obveznih zapiskov, ki je praviloma nenapovedan. Poleg tega nadzorne organizacije izvajajo tudi dodatne nenapovedane preglede. Če se pojavi sum, da so na neki kmetiji uporabili nedovoljeno sredstvo, nadzornik odvzame vzorce rastlin in tal kot morebitno dokazno gradivo.
 

Sankcije

Obrate, ki kršijo standarde oziroma predpise, kaznujejo. Kazni (sankcije) so odvisne od resnosti kršitve, od obveznem dodatnem nadzoru na stroške obrata do izključitve obrata iz sistema ekološkega kmetovanja (obrat izgubi oz. ne dobi potrdila – certifikata o ekološki pridelavi).
 

Postopek nadzora

Pri nadzoru postopkov oziroma procesov na kmetiji / obratu pregledajo celoten potek gospodarjenja na kmetiji oziroma predelave na živilskem obratu. Sem sodi obhod kmetije s pregledom njiv, pašnikov, hlevov, skladiščnih prostorov kot tudi morebitnih predelovalnih ali prodajnih mest. Poleg tega nadzor zajame tudi podatke o količinah pridelkov in jih primerja s krmnimi obroki, količinami v skladiščih ter količinami za prodajo. V bistvu pri nadzoru preverjajo, ali se na kmetiji oz. obratu nahajajo le dovoljena sredstva in ali so podatki kmeta oziroma vodje obrata pravilni in sprejemljivi.
 

Dokumentacija

Za učinkovit nadzor je zelo pomembno, da so na kmetiji oz. obratu na voljo vsi potrebni dokumenti in zapisi. To za kmetije in obrate večinoma pomeni dodatno delo in napor, vendar pa hkrati omogoča tudi večjo preglednost gospodarjenja. Tako morajo na primer tudi kmetije, pri katerih knjigovodstvo ni obvezno, razpolagati s popolno zbirko računov. Natančno je treba zapisati vse ukrepe oskrbe in gnojenja, dokazljivi morajo biti tudi krmni obroki in količine končnemu porabniku prodanih pridelkov.
Tudi izdelke, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, preverijo evropske ali s strani EU priznane domače nadzorne organizacije. Uvožena živila so lahko označena kot ekološka šele tedaj, ko je neka evropska nadzorna oblast potrdila, da so izpolnjeni evropski standardi za ekološko kmetijstvo.
 

Zakonodaja

Predpisi, ki urejajo ekološko kmetijstvo v Sloveniji so: 

• Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 128/06, 21/07 - popr., 37/07)
• Pravilnik o določitvi območij v Republiki Sloveniji, ki so primerna za ekološko čebelarjenje (Uradni list, št. 52/03),
• Evropska Uredba sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91

EKOLOŠKA RASTLINSKA PREDELAVA

Čim bolj sklenjen krogotok na kmetiji

To je glavno vodilo na ekološki kmetiji. Pomeni, da sta rastlinska pridelava in reja živali povezana. Na njivah poleg pridelkov za prodajo pridelujemo tudi krmne rastline za živinorejo. Rastlinske odpadke in živalska gnojila sveža ali kompostirana vračamo na njive, s katerih so tudi prišla. Da ne pride do presežka hranil, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja in podtalnice, število živali na hektar kmetijske površine ne sme preseči 1,7 GVŽ. V ekološkem kmetijstvu je možna rastlinska pridelava brez živinoreje, ne pa tudi reja živali brez kmetijskih površin. Na kmetijah brez živinoreje je treba za rodovitnost tal skrbeti z ustreznim kolobarjem in ustreznim deležem metuljnic.
 

Ohranjanje in izboljševanje rodovitnosti tal

Ohranjanje in izboljševanje rodovitnosti tal je v ekološkem kmetijstvu še posebno pomembno. Življenje v tleh (žuželke, črvi, mikroorganizmi…) razgrajuje odpadne rastlinske in živalske produkte in s tem v njih vsebovane hranilne snovi spreminja v hrano za rastline. Dušik, ki ga rastline potrebujejo za rast, v tla privedemo s pridelavo metuljnic, ki s pomočjo bakterij lahko vežejo zračni dušik. Zaradi tega je v kolobarju nujen določen delež metuljnic. Nimeralna dušikova gnojila v ekološkem kmetijstvu niso dovoljena.
 

Preprečevanje bolezni rastlin

V ekološkem kmetijstvu pojav rastlinskih bolezni preprečujemo tako, da krepimo lastne obrambne sposobnosti rastlin in podpiramo naravne procese uravnavanja. To vključuje na primer aktivno spodbujanje koristnih živali, izbiro takšnih vrst in sort, ki so prilagjene določenemu rastišču, obdelovanje tal ob pravem času in uravnoteženo gnojenje.
 

Mehanično odstranjevanje plevela

Že z dobro premišljenim kolobarjem in skrbno izbrano obdelavo tal se v veliki meri izognemo plevelu. Če se kljub temu pojavi v preveliki meri, ga zatremo toliko, da nima pretiranega vpliva na posevek oziroma nasad ter da ne ovira preveč spravila in oskrbe rastlin. Poleg preprečevalnih ukrepov plevele nadziramo praviloma mehanično s česalom, okopalnikom, krtačami in v posameznih primerih tudi z ožiganjem plevela.